SKRBI VZBUJAJOČE KOŽNE SPREMEMBE PRI OTROCIH – VZROKI IN ZDRAVLJENJE

Kožni izpuščaji pri predšolskih otrocih so pogosto vir skrbi za starše. Skrb in zaskrbljenost sta lahko povezana s pomanjkanjem ali nezadostnim znanjem o vrsti izpuščaja, njegovih vzrokih in možnostih zdravljenja.

Ustrezno zdravljenje in uporaba primerne dermokozmetike pomagata obnoviti in regenerirati kožo ter zmanjšati nelagodje in bolečino. V tem članku so predstavljeni najpogostejši vzroki izpuščajev in preverjene metode zdravljenja, ki otroku prinesejo olajšanje. Pomembno pa je, da se ob vsakem zaskrbljujočem simptomu posvetujete z zdravnikom.

PREVERJENA UČINKOVITOST

Kožni izpuščaji so eden najpogostejših razlogov za obisk pediatra pri predšolskih otrocih. Kožne spremembe, ki spremljajo nalezljive bolezni, se lahko pojavijo v različnih oblikah – kot lise, papule, mehurčki, pustule ali drobne ranice. Najpogostejši vzroki nalezljivih kožnih sprememb so norice, šesta bolezen (roseola), peta bolezen (erythema infectiosum) ali bolezen rok, nog in ust (pogosto napačno imenovana bostonska bolezen).

Izpuščaji, ki spremljajo bolezni, nastanejo zaradi različnih mehanizmov, odvisno od povzročitelja in vrste bolezni. Najpogostejši vzroki kožnih sprememb pri otroku so:

• Neposredna poškodba – nastane, ko povzročitelji bolezni (mikroorganizmi) neposredno napadejo kožne celice in povzročijo vnetne spremembe, mehurčke, razjede ter spremembe barve kože. Tipičen primer so norice, pri katerih virus napade kožne celice in povzroči srbeče mehurčke in kraste.
• Avtoimunska reakcija – pri nekaterih nalezljivih boleznih pride do vnetja drobnih krvnih žil, kjer imunski sistem pomotoma napade lastna tkiva in jih obravnava kot tujke.
• Toksini povzročiteljev – nekateri mikroorganizmi izločajo toksine, ki poškodujejo kožo. Primer je škrlatinka, ki jo spremlja droben, rdeč izpuščaj, zlasti v pregibih telesa.
• Oslabljena imunost – povzročitelji bolezni slabijo imunski sistem, kar poveča tveganje za kožne okužbe, kot so glivična obolenja (dermatofitoze) ali herpes.
• Izpuščaj, ki ga povzročijo paraziti – zajedavci, kot so garje, pršice ali klopi, prodrejo v kožo in jo poškodujejo s svojimi premiki ter izzovejo vnetne reakcije.

Vsi ti mehanizmi lahko vodijo do sprememb, kot so mehurčki, pigmentacijske spremembe, ekcemi in razjede, ki so značilni za številne nalezljive bolezni. Z ustrezno nego kože pa lahko simptome omilimo in s tem zmanjšamo otrokovo nelagodje.

NASVETI ZA NEGO KOŽE MED OKUŽBO

• Med okužbo otroka ne kopamo, da preprečimo prekomerno izsušitev kože. Kožo pa je vseeno treba redno čistiti. Pri mlajših otrocih je pomembno, da je koža pod plenico vedno čista – očistimo jo lahko z vodo in blagim otroškim čistilom.
• Vlaženje kože je ključnega pomena, še posebej pri suhi koži in koži z atopijskim dermatitisom po nalezljivih boleznih. Uporabiti je mogoče blag, otroku primeren kremni izdelek ali emolient.
• Zaščita pred soncem je pomembna skozi vse leto, še posebej po bolezni s kožnimi spremembami.

Koža, ki je zaradi bolezni dehidrirana, predvsem povrhnjica, zahteva posebno nego za obnovo poškodovane bariere in njenih funkcij. V tem primeru so najboljša rešitev emolienti, ki delujejo vlažilno, zaščitno in obnavljajoče. Njihova skrbno izbrana sestava pospešuje regeneracijo povrhnjice, uravnava pH kože, preprečuje izgubo vlage ter ščiti površino kože pred vdorom patogenih organizmov (virusov, bakterij, gliv), alergenov in onesnaževal iz okolja.

Pomembno pa je vedeti, da je uporaba emolientov priporočljiva šele po tem, ko bolezen mine in se kožne spremembe umirijo – torej ko otrok ni več kužen. Takrat pomagajo obnoviti in okrepiti vodno-lipidno plast kože, zmanjšati izgubo vlage (TEWL) in ponovno vzpostaviti funkcionalno ravnovesje kože. Zdravniki opozarjajo, da emolientov ne smemo nanašati med akutno fazo nalezljive bolezni, saj lahko neposreden stik s spremembami spodbuja širjenje okužbe.

Vsak otrok je drugačen in ima drugačno kožo, zato izdelek, ki pomaga enemu, ni nujno primeren za drugega. Pri negi otrokove kože uporabljajte izdelke, ki so varni in primerni starosti. V primeru dvoma pa se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Ta članek je nastal v sodelovanju z dr. Piotrom Fussom, pediatrom.